Biografija
Nekaj o meni
Leta 1961 v mesecu septembru sem se kot prvi otrok rodil očetu Dragu in mami Ani Gradišnik. Odraščal sem na kmetiji Gradišnik v Logarski dolini, kjer še vedno živim. Ko sem bil še majhen deček star šest let, še ni bilo elektrike, zimski večeri pa so se zdeli še daljši kot danes. Zvečer se je vsa družina zbrala v hiši-(dnevni sobi) kjer so potekala razna dela, kot je, cepljenje viter za koše, krtačenje in predenje volne, kolovrat se je vrtel vsak večer, na steni je bila obešena petrolejka, ki nam je svetila, stari oče pa je na mizici ob krušni peči igral na citre. Ob citrah in ob delu se je prepevalo, pripovedovali so si razne zgodbe, legende in vse je bilo gledano z očmi današnjega časa zelo idilično. Od vseh del se mi je najbolj dopadlo igranje na citre, zato sem pričel pomagati staremu očetu, ker se mi je zdelo, da je to najbolj prijetno delo.
Leta 1961 v mesecu septembru sem se kot prvi otrok rodil očetu Dragu in mami Ani Gradišnik. Odraščal sem na kmetiji Gradišnik v Logarski dolini, kjer še vedno živim. Ko sem bil še majhen deček star šest let, še ni bilo elektrike, zimski večeri pa so se zdeli še daljši kot danes. Zvečer se je vsa družina zbrala v hiši-(dnevni sobi) kjer so potekala razna dela, kot je, cepljenje viter za koše, krtačenje in predenje volne, kolovrat se je vrtel vsak večer, na steni je bila obešena petrolejka, ki nam je svetila, stari oče pa je na mizici ob krušni peči igral na citre. Ob citrah in ob delu se je prepevalo, pripovedovali so si razne zgodbe, legende in vse je bilo gledano z očmi današnjega časa zelo idilično. Od vseh del se mi je najbolj dopadlo igranje na citre, zato sem pričel pomagati staremu očetu, ker se mi je zdelo, da je to najbolj prijetno delo.
Citre so bile vedno na mizi in marsikdaj ob raznih obiskih, ali družabnih večerih, ko so se oglasili sosedje, so za popestritev družabnosti poskrbele ravno citre. Do njih sem imel priučeno spoštovanje, saj kot šestletni otrok nisem smel razbijati po njih, trgati strune ali jih kakorkoli poškodovati. Dedek me je naučil, kako prijeti strune, da je iz instrumenta prišel akord in pozneje melodija. Nihče me ni silil, vendar sem kar naprej sedel za mizo ob citrah in poskušal iz njih izvabiti čim lepše melodije.
Seveda doma niso bili najbolj navdušeni poslušat moje napake in »favš« tone. Dedek me je včasih malce popravil, kaj pokazal in kar kmalu postal edini navdušen nad mojim otroškim igranjem. Naučil me je nekaj začetnih melodij, potem pa je zapustil ta svet in kot navdušen lovec odšel v večna lovišča. Spomnim se njegovih besed pri mojih desetih letih:« Ta fant bo pa še zelo dobro igral, seveda ne kot jaz, ampak dobro.
Dedka ni bilo več, sam pa sem še vedno praskal po citrah in se učil ter bil ves navdušen, če me je kdo pohvalil ali rekel kako spodbudno besedo. Kmalu sem opazil, da je ljudem igranje všeč. Od mojega dvanajstega leta, ko je umrl dedek, pa do začetka srednje šole, nisem veliko napredoval, ker je bila že televizija, pa puberteta, obdržal pa sem tisto kar sem znal in morda kaj malega še dodal.
Pri šestnajstih sem odšel v tehnično kmetijsko šolo v Rakičan pri Murski Soboti. Tam sem bil tudi v internatu, v katerem pa je bilo dvajset fantov in osemdeset deklet, ker je bila v neposredni bližini kmetijske tudi medicinska srednja šola. Kmalu so tudi citre potovale z mano dvesto kilometrov od doma v internat.
Fantje in dekleta smo bili ločeni po sobah in se nismo smeli obiskovati, vendar če sem jaz igral, so dekleta lahko bila v naši sobi z dovoljenjem vzgojitelja, kar je bil poseben privilegij in meni zelo po godu.
Ravno zato, da bi ustregel željam deklet, sem se naučil tudi prvih popevk, ki so bile takrat popularne in ne ravno standardne za citre, pri dekletih pa sem dobil več tistih pozitivnih »pik«.
Spomnim se srečanja domov-(internatov) iz Pomurja, kjer so me prvič ozvočili in sem med kulturnim programom zapel in zaigral dve pesmi. Po nastopu sem požel najbučnejši aplavz med vsemi nastopajočimi. Ploskalo in vzklikalo je vse od mladih do vzgojiteljev. Štirikrat sem moral zaradi nepojenjajočega aplavza nazaj na oder, dvakrat sem še zaigral, dvakrat pa sem se samo priklonil. To je bila prva večja prelomnica v moji glavi glede glasbe, ker sem pri sebi po nastopu ugotovil, da tristo ali morda še več ljudi navdušim, kar tako na hitro, malo zapojem in zaigram, se v to vživim, jim dam del sebe in ljudem je to všeč. Med vrstniki sem postal taka mala žepna zvezda.
Po drugem letniku v Rakičanu, sem se v tretji letnik enake šole, vendar bližje domu, preselil v Maribor. Tam sem nastopal priložnostno na proslavah, napisal prve ljubezenske pesmi, pel v mešanem šolskem zboru. Kot citrar, ko so zvedeli zame, sem vedno doživel kakšno presenečenje. Npr, ko me je slišal ravnatelj, sem mu naslednji dan ves dopoldan igral v zbornici, medtem ko so drugi pisali kontrolno nalogo in imeli čisto normalne šolske ure.
Bila pa je ena stvar, ki jo moram omeniti. Naš razrednik in profesor slovenščine v Mariboru na kmetijski šoli g.Franjo Horvat je bil tudi pevovodja šolskega mešanega in moškega zbora. Pel sem v obeh zborih, vendar se mi je vtisnila v spomin ena izmed njegovi misli.
Dejal je: «Kdorkoli izmed vas ki kaj igra ali poje, naj to dela še naprej, sam sem samo pel
v učiteljskem oktetu in s tem oktetom prepotoval ves svet«.
Takrat se mi je to zdelo tako zanimivo, da sem razmišljal kako bi bilo lepo, da bi me kdo povabil na igranje, sploh pa v tujino.
In zgodilo se je, šolo sem uspešno končal. Zaradi očetove bolezni in operacije srca pa nisem nadaljeval študija na agronomski fakulteti kar je bil moj cilj, ampak sem moral kot sveža in edina delovna sila, poleg mame, ostati doma na kmetiji.
v učiteljskem oktetu in s tem oktetom prepotoval ves svet«.
Takrat se mi je to zdelo tako zanimivo, da sem razmišljal kako bi bilo lepo, da bi me kdo povabil na igranje, sploh pa v tujino.
In zgodilo se je, šolo sem uspešno končal. Zaradi očetove bolezni in operacije srca pa nisem nadaljeval študija na agronomski fakulteti kar je bil moj cilj, ampak sem moral kot sveža in edina delovna sila, poleg mame, ostati doma na kmetiji.
Novo življenje:
Ker je kmetija na samoti, prvi sosed je dvajset minut od nas, mi je kot osemnajstletnemu fantu brez družbe, samo s starši in šoloobveznima sestrama, brez vrstnikov na osamljeni kmetiji po vseh druženjih v šolah, kar naenkrat postalo dolgčas.
Spet so me reševale citre. Prej kot leto po šoli smo ustanovili ansambel Larix. Sestavljali smo ga štirje člani iz okolice dvajsetih kilometrov. Vmes sem se leta 1981 prijavil na avdicijo za oddajo radia Ljubljana, Kar znaš to veljaš. Bil sem sprejet s pesmijo Majda, ki sem jo sam napisal in uglasbil. Po glasovanju poslušalcev sem bil zmagovalec meseca, kar me je odneslo na finalno oddajo vseh zmagovalcev te oddaje v omenjenem letu. Na finalu sem zasedel drugo mesto, kar pa ni bilo pomembno za medije in zame se zaenkrat ni zmenil nihče več. Z ansamblom smo veselo igrali naprej in naslednje leto na neki zabavi me je slišal takratni televizijec Tone Smolnikar. Kar isti večer mi je dejal, da sem zanimiv in bi me bilo treba spravit na televizijo. Zgodilo se je, da sem še isto leto nastopil v televizijski oddaji »Poletna noč«, ki jo je vodil Branko Maksimovič. To pa je bila prava stvar. Takrat ni bilo toliko programov kot danes in me je videlo res veliko ljudi. Vse sem igral v živo, ker nisem imel še nobenega posnetka in pogovor z voditeljem ter z ljudmi ki so klicali po telefonu, je nekako prijetno tekel, zaradi tega so se me ljudje zapomnili iz te oddaje vsaj deset let. To vem, ker so mi velikokrat omenjali od kod me poznajo. Zelo sem si želel posneti malo ploščo z lastnima melodijama Kmečki sin in Sestavljeno polko, ker sem vedel da vžgeta med ljudmi. Odšel sem na Radio Ljubljana ves v pričakovanju, da mi bodo ugodili, pa se to ni zgodilo. Odgovorni za to (ga ne bom omenil) me je na hitro poslal nazaj skozi vrata z besedami, da pride sto takih na dan kot sem jaz in da se z mano nima kaj pogovarjati. S solzami v očeh in cmokom v grlu sem zapuščal radijsko hišo in se kar malo skrival, da ne bi opazili kako mi je hudo.
Leta 1984 sem odšel v vojsko v Slavonsko Požego. Po »obuki« sem šel na avdicijo za vojaški ansambel in bil na moje veliko veselje sprejet «kao pjevač i svirač zabavne muzike v vojnički orkestar Slavonska Požega«. To mi je polepšalo služenje takratni domovini in še marsikaj sem se naučil, saj so bili vsi drugi muzikanti iz vojaškega ansambla z glasbeno šolo, samo jaz sem bil samouk.
Po vrnitvi smo še kakšno leto igrali s starim ansamblom Larix, potem pa sem začel samostojno glasbeno pot. Ansambel se je počasi razšel, mene pa so vabili vsepovsod. Začel sem odhajati na igranja v tujino, Švica, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Italija, pozneje pa še Belorusija, Francija in Amerika, ter po vseh republikah bivše Jugoslavije, razen Črne Gore. Vedno pa sem prej doma na kmetiji postoril nujna dela, potem pa na »špil«. Med veliko ljudmi, ki sem jih preko glasbe spoznal je bil tudi Drago Vovk, ki je na novo naredil studio in ustanovil založbo pozneje pa še radio Sraka. Povabil me je na snemanje prve samostojne kasete, ki je dobila ime Veseljak. Ob izidu moje prve kasete leta 1989 sem bil tako srečen, da ne najdem besed, kako bi to opisal. Potem pa je sledilo vse po vrsti. Obiskoval sem lokalne in centralne radijske postaje, vabili so me na televizijo, ljudje so me prepoznavali po imenu, časopisi so pisali o meni, včasih so si tudi kaj izmislili. Bilo je super, saj prav to sem si ves čas želel. Končno sem imel svoje posnetke.
Ker je kmetija na samoti, prvi sosed je dvajset minut od nas, mi je kot osemnajstletnemu fantu brez družbe, samo s starši in šoloobveznima sestrama, brez vrstnikov na osamljeni kmetiji po vseh druženjih v šolah, kar naenkrat postalo dolgčas.
Spet so me reševale citre. Prej kot leto po šoli smo ustanovili ansambel Larix. Sestavljali smo ga štirje člani iz okolice dvajsetih kilometrov. Vmes sem se leta 1981 prijavil na avdicijo za oddajo radia Ljubljana, Kar znaš to veljaš. Bil sem sprejet s pesmijo Majda, ki sem jo sam napisal in uglasbil. Po glasovanju poslušalcev sem bil zmagovalec meseca, kar me je odneslo na finalno oddajo vseh zmagovalcev te oddaje v omenjenem letu. Na finalu sem zasedel drugo mesto, kar pa ni bilo pomembno za medije in zame se zaenkrat ni zmenil nihče več. Z ansamblom smo veselo igrali naprej in naslednje leto na neki zabavi me je slišal takratni televizijec Tone Smolnikar. Kar isti večer mi je dejal, da sem zanimiv in bi me bilo treba spravit na televizijo. Zgodilo se je, da sem še isto leto nastopil v televizijski oddaji »Poletna noč«, ki jo je vodil Branko Maksimovič. To pa je bila prava stvar. Takrat ni bilo toliko programov kot danes in me je videlo res veliko ljudi. Vse sem igral v živo, ker nisem imel še nobenega posnetka in pogovor z voditeljem ter z ljudmi ki so klicali po telefonu, je nekako prijetno tekel, zaradi tega so se me ljudje zapomnili iz te oddaje vsaj deset let. To vem, ker so mi velikokrat omenjali od kod me poznajo. Zelo sem si želel posneti malo ploščo z lastnima melodijama Kmečki sin in Sestavljeno polko, ker sem vedel da vžgeta med ljudmi. Odšel sem na Radio Ljubljana ves v pričakovanju, da mi bodo ugodili, pa se to ni zgodilo. Odgovorni za to (ga ne bom omenil) me je na hitro poslal nazaj skozi vrata z besedami, da pride sto takih na dan kot sem jaz in da se z mano nima kaj pogovarjati. S solzami v očeh in cmokom v grlu sem zapuščal radijsko hišo in se kar malo skrival, da ne bi opazili kako mi je hudo.
Leta 1984 sem odšel v vojsko v Slavonsko Požego. Po »obuki« sem šel na avdicijo za vojaški ansambel in bil na moje veliko veselje sprejet «kao pjevač i svirač zabavne muzike v vojnički orkestar Slavonska Požega«. To mi je polepšalo služenje takratni domovini in še marsikaj sem se naučil, saj so bili vsi drugi muzikanti iz vojaškega ansambla z glasbeno šolo, samo jaz sem bil samouk.
Po vrnitvi smo še kakšno leto igrali s starim ansamblom Larix, potem pa sem začel samostojno glasbeno pot. Ansambel se je počasi razšel, mene pa so vabili vsepovsod. Začel sem odhajati na igranja v tujino, Švica, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Italija, pozneje pa še Belorusija, Francija in Amerika, ter po vseh republikah bivše Jugoslavije, razen Črne Gore. Vedno pa sem prej doma na kmetiji postoril nujna dela, potem pa na »špil«. Med veliko ljudmi, ki sem jih preko glasbe spoznal je bil tudi Drago Vovk, ki je na novo naredil studio in ustanovil založbo pozneje pa še radio Sraka. Povabil me je na snemanje prve samostojne kasete, ki je dobila ime Veseljak. Ob izidu moje prve kasete leta 1989 sem bil tako srečen, da ne najdem besed, kako bi to opisal. Potem pa je sledilo vse po vrsti. Obiskoval sem lokalne in centralne radijske postaje, vabili so me na televizijo, ljudje so me prepoznavali po imenu, časopisi so pisali o meni, včasih so si tudi kaj izmislili. Bilo je super, saj prav to sem si ves čas želel. Končno sem imel svoje posnetke.
Leta 1991 je izšla še druga kaseta z naslovom Ljubezen, prav tako pri založbi Sraka.
Kaseti sta šli zelo dobro v prodajo. Ponosen sem bil in kar nisem mogel verjeti, da ljudje to tako radi poslušajo. Prva kaseta se je prodala približno dvajset tisoč komadov, za drugo niti ne vem ampak tega sem vesel še danes.
Kaseti sta šli zelo dobro v prodajo. Ponosen sem bil in kar nisem mogel verjeti, da ljudje to tako radi poslušajo. Prva kaseta se je prodala približno dvajset tisoč komadov, za drugo niti ne vem ampak tega sem vesel še danes.
Ves čas sem nastopal po zabavah, tudi na narečni popevki v Mariboru, na Marjanci, na Ptujskem festivalu, na veliko srečanjih in raznih prireditvah.
Leta 1993 je oče name prepisal kmetijo, to mi je malo otežilo glasbeno pot, saj sem moral potlej sam skrbeti za finančni proračun in izgled kmetije, plačila davkov itd. Ni me ustavilo, je pa omejilo moje delovanje. Sedaj ne hodim več za mesec dni v Švico ali Nemčijo, grem pa še za dva ali tri dni, v Sloveniji pa je tako na vse strani kar blizu in teh problemov nimam. Še vedno me vabijo in na leto imam od 50-70 nastopov, v letih ko sem imel več časa, pa sem igral tudi do 150 nastopov. Tudi nastopi so se spremenili, sedaj so večinoma zaključene družbe in je le nekaj nastopov na leto, ki so odprtega tipa, da lahko pride kdor hoče. Na kasetah je izšlo preko dvajset lastnih skladb, ker imam kar precej novih neposnetih, razmišljam da bi posnel še nekaj novih in bi izšel en CD z veliko skladbami.
Živim doma na kmetiji, kjer se ukvarjamo tudi s turizmom. Odprto imamo od 1. maja pa do konca septembra. Kot dodatno dejavnost imamo izposojo lokov in 3D (3D-tarče živali v naravni velikosti iz umetne mase) progo po gozdu. V letu 2006 bomo dokončali tudi apartmaje in sobe za nastanitev.
Zaključek:
Samo bežno sem povzel dogajanje okoli glasbe v mojem življenju, pa je že kar precej napisanega, če bi hotel opisati stvarno dogajanje bolj podrobno z raznimi pripetljaji in dogodki, bi bilo materiala za cel roman. Da pa bi hotel opisati celotno dogajanje v mojem življenju, bi bilo tako pestro, da bi se smejali in jokali, pestrost vsebine pa bi mi zavidali tudi mafijci in misijonarji.
Napisal :
Karli Gradisnik
Samo bežno sem povzel dogajanje okoli glasbe v mojem življenju, pa je že kar precej napisanega, če bi hotel opisati stvarno dogajanje bolj podrobno z raznimi pripetljaji in dogodki, bi bilo materiala za cel roman. Da pa bi hotel opisati celotno dogajanje v mojem življenju, bi bilo tako pestro, da bi se smejali in jokali, pestrost vsebine pa bi mi zavidali tudi mafijci in misijonarji.
Napisal :
Karli Gradisnik
